Družina je kot pisan travnik. Vsaka roža na njem je enkratna in vsaka diši čisto drugače. Njegova
lepota pa je v tem, da vsi cvetovi rastejo skupaj.
Zbrali smo se s polnim košem dobre volje in se odpravili na pohod do travnika ob gozdu, kjer smo
imeli družinsko srečanje.
Pravijo, da na koncu življenja nihče ne obžaluje nedokončanih projektov. Le čas, ki ni bil skupno
preživet. Zato je vsaka družina okrasila osnovo velikonočnega jajca z naravnim materialom iz gozda.
Mmm in kako je bila imenitna malica iz popotne torbe.
Vzgojiteljice smo bile zelo ponosne na naše sončke, ki so se predstavili s pesmicami in deklamacijami.
Spodbudne besede smo prejeli tudi od staršev, ker smo skupno druženje preživeli izven zidov, v
naravi.
Vzgojiteljice enote Medo